Dobrodošli v spletni trgovini Alaja!

Nujnost spremembe (+ DVD - O Svobodi)

Razpoložljivost: Na zalogi

19,95 €

Bodite prvi in ocenite ta artikel

Nujnost spremembe (+ DVD - O Svobodi)

Ujeti smo v psihološko matrico, iz katere se ne znamo in ne moremo rešiti ter tako že stoletja ponavljamo iste napake, trpimo, se sovražimo, borimo itd.

Krišnamurtijevo učenje s svojo globoko pronicljivostjo razgalja to matrico in nam kaže, kako se je lahko rešimo.

A rešili se je ne bomo z uporabo kakšnega sistema, religije, vztrajne vadbe ali sledenjem raznim gurujem, rešijo nas lahko le naša izjemna pozornost, opazovanje brez opredeljevanja in samoopazovanje. Krišnamurti ne ponuja nobenega recepta, kako naj to naredimo, saj nas osvobaja že zares poglobljeno branje njegovih besed.

Vsako človeško bitje na tem lepem planetu na različne načine išče srečo, ki je težko opredeljiva zadeva. Vsak si jo predstavlja po svoje. Za enega je to lepa hiša in srečna družina, za drugega potovanja po svetu in srečevanje z vedno novimi ljudmi, za tretjega uspeh v poklicu.

Torej, ali iščemo srečo ali pa iščemo neke vrste zadovoljitev in upamo, da z njo pride sreča?

Med zadovoljitvijo in srečo je velika razlika. Ali srečo sploh lahko iščemo? Morda lahko najdemo zadovoljstvo, toda gotovo ne moremo najti sreče. Sreča je posledica; je stranski izdelek nečesa drugega. Bojim se, da nas večina išče zadovoljitev, stalno želimo čutiti zadovoljstvo.

čŒe iščemo mir, ga lahko zlahka najdemo. Lahko se slepo posvetimo neki ideji in se tja zatečemo. To gotovo ne reši problema. Zgolj osamitev v ograjeni ideji ne bo razrešila spora, ki je v nas in zunaj nas. Torej moramo odkriti, ali ne, kaj je tisto, notranje in zunanje, kar vsak od nas želi. Če si zadevo razjasnimo, nam ni treba nikamor, k nobenemu učitelju, nobeni cerkvi, nobeni organizaciji. Rešitev naše težave je v tem, da si moramo razjasniti, kakšni so naši nameni, ali ne?

Pred kratkim me je poklicala prijateljica, ki je začela brati Krišnamurtija. Osupla je rekla: ''Kakšno neverjetno učenje! Saj vse ruši. Kaj mi sploh še ostane?''

''Svoboda,'' sem odgovorila, ''svoboda''!

Svoboda, ki ni reakcija; svoboda, ki ni izbira. Človek se spreneveda, da je svoboden zato, ker ima izbiro. Svoboda je čisto opazovanje brez smeri, brez strahu pred kaznijo ali nagrado. Svoboda je brez motiva. Svoboda ni na koncu človekove evolucije, temveč na prvi stopnici njegovega obstoja. Z opazovanjem začnemo odkrivati pomanjkanje svobode. Svobodo najdemo v zavedanju našega vsakdanjega obstoja, ne da bi se opredeljevali.

Slišala sem očitke, da sem od Krišnamurtijevega učenja odvisna. Ali si lahko odvisen od človeka, ki ti odpre vrata ječe? Nikakor. Čutiš globoko spoštovanje in hvaležnost. Do moža, ki ti s svojimi pronicljivimi besedami na stežaj odpre vrata ječe, da je vse, kar moraš storiti, le to, da v hipu spustiš rešetke, na katere se opiraš, narediš korak in hop, pa si zunaj.

Čeprav nas dolgoletne navade, način razmišljanja in čutenja spet stlačijo nazaj v ječo, jo je naslednjič lažje zapustiti, naše bivanje zunaj kletke pa postaja vse daljše.

Kot smo rekli, so za osvoboditev potrebni izjemna pozornost, opazovanje, ne da bi se opredeljevali, in nenehno samoopazovanje.

Kaj je ta svoboda, ki si jo resnično želimo? Ta želja po svobodi se kaže pri vsakem, včasih na najbolj neumen način, toda mislim, da lahko rečemo, da je v človeškem srcu vedno globoko hrepenenje po svobodi, ki ni nikoli uresničeno.

Poteka nenehen boj za osvoboditev. Vemo, da nismo svobodni, ujeti smo v tako veliko želja. Kako naj bomo svobodni in kaj pomeni biti resnično, pristno svoboden?

Morda nam bo to pomagalo razumeti: ta svoboda je popolno zanikanje. Da zanikamo vse, kar imamo za pozitivno, zanikamo celotno družbeno moralo, zanikamo notranje sprejemanje avtoritete, zanikamo vse, kar je rečeno ali sklenjeno o resničnosti, zanikamo vso tradicijo, vse učenje, vse znanje, razen tehnološkega, zanikamo vse izkušnje, zanikamo vse težnje, ki izvirajo iz zapomnjenih in pozabljenih užitkov, zanikamo vse izpolnitve, zanikamo vse obveznosti delovati na določen način, zanikamo vse ideje, vsa načela, vse teorije. Tako zanikanje je najbolj pozitivno delovanje, zato je to svoboda.

Džidu Krišnamurti, čigar učenje razgalja psihološki ustroj našega obstoja in nam s tem ponudi ogledalo, v katerem se lahko jasno vidimo, je bil rojen v Indiji leta 1895. Že v otroštvu so ga odkrili teozofi in ga pripravljali na njegovo vlogo učitelja sveta. To vlogo je kmalu odklonil in začel širiti svoje lastno učenje.

Velik del tega učenja je zajet v knjigi Nujnost spremembe, v kateri odgovarja na vprašanja o ljubezni, strahu, spolnosti, pogojenosti, sreči, odvisnosti, svobodi, samomoru, smrti, svobodi in drugih temah. 

Ste se kdaj vprašali, kaj je strah?

Strah je tudi zavedanje naše notranje praznine, osamljenosti, revščine in tudi tega, da v zvezi s tem nismo zmožni ničesar storiti. Strah povzroča odvisnost in se zaradi nje tudi vedno znova krepi. Če strah razumemo, prav tako razumemo odvisnost. Da strah razumemo, da razumemo, kako nastane, moramo biti zelo rahločutni, kajti samo tako lahko odkrivamo. Če smo občutljivi, se začnemo zavedati svoje izredne praznine, brezna brez dna, ki ga ni mogoče napolniti z uporabo drog, obiskovanjem cerkva in raznih vrst zabav; nič ga ne more napolniti. Ko to spoznamo, strah naraste. To nas žene v odvisnost in zaradi te odvisnosti smo vedno manj rahločutni. In ker vemo, da je tako, nas je tega strah. Zdaj se moramo vprašati: kako naj gremo onkraj te praznine, te osamljenosti – in ne, kako naj bomo samozadostni, ne, kako naj to praznino stalno prikrivamo.

Če smo samozadostni, nismo več rahločutni; postanemo stremuški in neobčutljivi, brezbrižni in zaprti. Biti neodvisen, preseči odvisnosti, ne pomeni biti samozadosten. Ali se um lahko spoprime s to praznino, z njo živi in ne pobegne v kakšno smer?

Torej, kaj je ta praznina, kaj je ta osamljenost? Kako do tega pride? To gotovo pride s primerjanjem in merjenjem, ali ne? Primerjam se s svetnikom, mojstrom, velikim glasbenikom, učenjakom, uspešnežem. Pri primerjanju odkrijem, da sem nesposoben: brez talenta, manjvreden, nisem se ''uresničil''. Meni ni uspelo, tistemu drugemu je. Tako zaradi merjenja in primerjanja nastane ogromna luknja praznine in nepomembnosti. In beg od te luknje je strah. In ta nam prepreči, da bi razumeli to brezdanje brezno. To je nevroza, ki hrani samo sebe. Merjenje in primerjanje sta bistvo odvisnosti. Tako smo spet pri odvisnosti, v začaranem krogu.

Ali veste, kaj pomeni živeti brez psihološkega primerjanja, ko ste bili vse življenje pogojeni s primerjanjem – v šoli, pri igrah, na fakulteti in v službi? Vse primerjamo. Živeti brez primerjanja! Ali veste, kaj to pomeni? To pomeni, da ni odvisnosti, da ni samozadostnosti, ne iskanja, ne vpraševanja. Zato to pomeni ljubiti. Ljubezen ne pozna primerjanja in ljubezen ne pozna strahu. Ljubezen se ne zaveda sebe kot ljubezni, kajti beseda ni stvar.

Ljudje živimo v času. To, da smo si izmislili prihodnost, je naša priljubljena igra za pobeg.

Mislimo, da se spremembe v nas lahko zgodijo postopoma, da red v sebi lahko gradimo malo po malo, dan za dnem dodajamo. Toda čas ne prinese reda ali miru, torej moramo prenehati misliti na postopen način. To pomeni, da za nas ne obstaja jutri, ko bomo mirni. Red se mora vzpostaviti takoj.

Ko obstaja resnična nevarnost, čas izgine, ali ne? Je takojšnje dejanje. A ne vidimo nevarnosti, ki nam grozi zaradi mnogih naših problemov in zato smo iznašli čas kot sredstvo za njihovo premagovanje. Čas je goljuf, ker ne naredi ničesar, da bi nam pomagal doseči 

v sebi spremembo. Čas je gibanje, ki ga je človek razdelil na preteklost, sedanjost in prihodnost, in kakor dolgo ga bo delil, bo vedno v sporu.

Je učenje stvar časa? Po vseh teh tisoč letih se nismo naučili, da obstaja boljši način za življenje kot pa sovraštvo in ubijanje drug drugega. Zelo pomembno je, da razumemo problem časa, če naj rešimo to življenje, ki smo mu pomagali, da je postalo tako pošastno in brez pomena, kot je zdaj.

Prva stvar, ki jo moramo razumeti, je, da čas lahko gledamo samo s tisto svežino in nedolžnostjo uma, o kateri smo že govorili. Zaradi mnogih svojih težav smo zbegani in izgubljeni v tej zmedi. Torej, če se nekdo izgubi v gozdu, kaj je prva stvar, ki jo naredi? Ustavi se, ali ne? Ustavi se in gleda okrog. Toda bolj kot smo zmedeni in izgubljeni v življenju, bolj se preganjamo okrog, iščemo, sprašujemo, zahtevamo, rotimo. Torej, prva stvar je, če smem predlagati, da se notranje popolnoma ustavite. In ko se notranje, psihološko ustavite, postane vaš um zelo miren, zelo jasen. Potem resnično lahko gledate to vprašanje časa.

Kaj je meditacija in kako lahko dosežemo to izjemno stanje?

Zavreči moramo vse avtoritete, ker postanejo v meditaciji vse vrste avtoritete, naša lastna ali pa avtoriteta drugega, ovira, ki preprečuje svobodo – preprečuje svežost, novost. Tako moramo avtoriteto, podrejanje in posnemanje popolnoma zavreči. Sicer samo posnemamo, sledimo temu, kar je bilo rečeno, kar ustvari zelo top in neumen um. V tem ni svobode. Vaša pretekla izkušnja lahko vodi, usmerja ali uvede novo pot in tako mora celo ta oditi. Samo takrat lahko vstopimo v to zelo globoko in izredno pomembno stvar, ki ji pravimo meditacija. Meditacija je bistvo energije.

Vsako gibanje misli, vsako dejanje zahteva energijo. Vse, kar delate ali mislite, potrebuje energijo in to energijo lahko zapravljamo s spori, različnimi vrstami nepotrebnega razmišljanja, čustvenih iskanj in sentimentalnih dejavnosti. Energija se troši v sporu, ki se rodi iz dvojnosti, iz ''jaz'' in ''nejaz'', zaradi ločenosti  med opazovalcem in opazovanim, mislecem in mislijo. Ko tega tratenja ni več, obstaja lastnost energije, ki ji lahko rečemo zavedanje – zavedanje, v katerem ni ocenjevanja, sojenja, obsojanja ali primerjanja, temveč samo pozorno opazovanje, stvari vidimo točno take, kot so, notranje in zunanje, brez vmešavanja mišljenja, ki je preteklost.

Zavedanje ni predanost nečemu. Zavedanje je opazovanje, notranje in zunanje, brez vsake smeri. Zavedate se, toda stvari, ki se je zavedate, ne spodbujate ali krepite.

Zavedanje ne pomeni, da se na nekaj osredotočimo. To ni dejanje volje, ki izbira, česa se bo zavedala in z analiziranjem dosegla rezultat. Ko zavedanje premišljeno osredotočimo na cilj, kot je spor, je to dejanje volje, ki je osredotočenost. Ko se osredotočite, vložite vso svojo energijo in misli znotraj meja, ki jih izberete, pa najsi berete knjigo ali opazujete svojo jezo, potem se, ko jo tako izključite, stvar, na katero se osredotočate, okrepi, nahrani. Tu moramo razumeti naravo zavedanja: ko uporabimo besedo zavedanje, moramo razumeti, o čem govorimo. Torej, lahko se zavedate posamezne stvari ali pa se zavedate posameznega dela kot celote. Posamezno samo po sebi nima velikega pomena, toda ko vidite celoto, potem ima to posamezno zvezo s celoto. Samo takrat ima posamezen del svoj pravi pomen; ne postane vsepomemben, ni pretiran. Tako je pravo vprašanje: ali vidimo celotni proces življenja ali pa smo osredotočeni na posamezen del in tako zgrešimo celotno življenjsko polje? Zavedanje celotnega polja pomeni, da vidimo tudi posamezen del, toda hkrati razumemo njegovo zvezo s celoto. Če ste jezni in se ukvarjate s tem, kako bi to stanje prekinili, osredotočite svojo pozornost na jezo in celota vam uide, jeza pa se okrepi. Toda jeza je povezana s celoto. Kaj je to uvid celote? Kaj je ta celota, to razširjeno zavedanje, v katerem je posamezno podrobnost? Je to kakšna skrivnostna, mistična izkušnja? Ali pa morda pomeni to, da obstaja celotno polje obstoja, katerega del je jeza, in če se ukvarjamo z delom, oviramo razširjeno zaznavo? Toda, kaj je ta razširjena zaznava? Kakšna je ta celota in kako jo lahko vidimo?

To je celotno polje življenja: um, ljubezen, vse, kar v življenju obstaja.

Le kako naj bi to videli? Saj je vse, kar vidim, le del in da je vse moje zavedanje, zavedanje enega dela in da to ta del krepi.

Pa povejmo to na ta način: ali dojemate s svojim umom in srcem ločeno ali pa hkrati vidite, slišite, čutite, mislite in ne razdrobljeno?

Slišite besedo, vaš um vam pove, da je to žalitev, vaša čustva vam povedo, da vam to ne ugaja, vaš um ponovno posreduje, da bi nadzoroval ali opravičil in tako naprej. še enkrat čustva prevzamejo, kjer je um končal. Na ta način dogodek spusti z vrvice verižni odziv različnih delov vašega bitja. Kar slišite, je razbito, razdrobljeno in če se osredotočite na enega teh drobcev, zgrešite popoln proces tega, kar ste slišali. Slišimo lahko razdrobljeno ali pa nam uspe slišati z vsem svojim bitjem, popolno. Tako z zaznavo celote mislimo zaznavo z vašimi očmi, ušesi, srcem, umom; ne zaznavo z vsakim posebej. To ustvari vašo popolno pozornost.