Brezalkoholna švedska grenčica 500ml

Navodila za uporabo:
Za preventivo popijemo vsako jutro na tešče in zvečer pred spanjem 1 čajno žličko švedske grenčice, razredčene z vodo, čajem ali sokom.

Poleg uživanja švedske grenčice, si lahko pripravimo še obkladke, ki jih polagamo na mesta kjer imamo obolel organ, gnojno rano, opeklino, ureznino, kurje oko, bradavice itd..

Priprava obkladkov:
Vzamemo vato, gazo ali bombažno krpo, navlažimo s švedsko grenčico ter jo položimo na telo, kjer je obolel organ. Obkladek zaščitimo z nepropustno folijo in ga s povojem pričvrstimo na telo, da se ne more premikati. Še posebno so obkladki priporočljivi ponoči. Če imate občutljivo kožo, priporočamo, da jo pred namestitvijo obkladka namažete z zaščitno kremo.

Količina: 500ml.

OPIS ZELIŠČ

PELIN - Artemisia absinthium pripada družini Asteraceae. Njegove zdravilne lastnosti so poznane že iz svetopisemskih časov, saj se prve omembe te rastline najdejo prav v Svetem pismu. V ljudskem zdravilstvu so ga uporabljali za odstranjevanje črevesnih parazitov, antibakterijsko zdravilo in proti vročini. Spodbuja prebavo in protivnetno deluje. Uporablja se za pripravo aromatičnega in zelo grenkega destilata pelina (pelinkovec), ki spodbuja prebavo in protivnetno deluje. Lahko se ga pripravi tudi kot macerat rastline, vendar ima slabšo kvaliteto. Pelin je pridelan tudi danes z manjšo količino tujona in strogo kontrolirano količino absintola.

MIRA - je aromatična smola, ki jo pridobijo iz drevesa ali grma vrste Commiphora, pripada družini Burseraceae. Najbolj primerna vrsta za pridobivanje mire je Commiphora myrrha, razširjena v Somaliji, Etiopiji, Sudanu in Arabskemu polotoku. Beseda mira izvira iz latinske besede murra ali myrrha, ta pa izvira iz grščine in semitske končnice mrr, ki pomeni ''grenko''. Konec poletja se na drevesu pojavijo cvetovi na deblu pa izrastki iz katerih se cedi smola v majhnih rumenih kapljicah, ko se te kapljice posušijo se jih pobere. Miro so poznali že egipčani saj je bila sestavni del mešanice za balzamiranju. V Svetem pismu je navedena kot ena izmed glavnih sestavin svetega olja za maziljenje, ter eno izmed daril, ki so jih Sveti trije kralji prinesli Jezusu ob rojstvu (Evangelij po Mateju) Stari grki so jo masovno uporabljali in sicer kot napitek z vinom. Starogrška mitološka pripoved jo povezuje z Miro, hčerko kralja Cipra in mater Adona. V Franciji in Belgiji jo uporabljajo tudi kot tinkturo, za zdravljenje ustnih razjed-aft. Z destilacijo mire dobimo eterično olje, odlično zdravilo za prebavne motnje. Že več kot 3000 let se uporablja kot dezinfekcijsko sredstvo za prebavila in kot prehranski konzervans. Mira se danes uporablja predvsem za dezinfekcijo ter v parfumski industriji.

KAFRA - pridobivajo jo z destilacijo lesa rastline Cinnamomum camphora, ki uspeva na daljnem vzhodu. Uporabljena je v mazilih kot sredstvo za pospešitev prekrvavitve, proti bolečinam v sklepih in proti srbenju, ima blag lokalen anestetičen učinek. Po okusu je pekoča in grenka.

KURCUMA - rumen-oranžno rjavo prah korenine Kurkume je ena od sestavin curryja. Pospešuje izločanje žolča, izboljša prebavo, ima antioksidanten učinek in redči kri. Deluje proti vnetjem in krčem v črevesju.

MANA - Fraxinus ornus, drevo, ki zraste do 10 metrov visoko. Mano so začeli pridelovati v IX-XI stoletju po Kristusu v času Arabske poselitve na Siciliji. Mana je drevesni sok, ki priteče iz zarezanega lubja. Iz majhnih poševnih rezov počasi izhaja sok, ki je na začetku sinje modre barve, grenkega okusa. V stiku z zrakom takoj pobledi in pridobi sladek okus. Postane trd v obliki dišečih kornetov in stalaktitov bele barve. Kakovost Mane je odvisna od različnih faktorjev, kot naprimer; kje raste, starost drevesa, vremenske razmere. Vsebuje 40-60% manitola, 8-10% vlage, 3-5% glukoze in fruktoze, minerale, smolo,vitamine, encime, sluz, pektine, tanine. Je blago odvajalno sredstvo, posebno primerno za otroke in starejše ljudi. Uravnovesi črevesno delovanje, odstrani toksine iz črevesja in izboljša prebavo. Je tudi naravno kozmetično sredstvo. Mana deluje pozitivno tudi na dihala kot mukolitik, odstrani sluz in je blažilna pri bronhitisu in kašlju. Je naravno sladilo za diabetike, ker ima nizko količino glukoze in fruktoze. Priporočljiva je pri slabi prebavi in visokem krvnem tlaku.

KARLINA - je travnata enoletna ali trajna rastlina, vrste Spermatofite Dikotiledoni, ki spada v družino Asteraceae, Njeno ime povezujejo z kraljem Karlom Velikem, ki je uporabljal rastlino vrste Carlina Acaulis, kot zdravilo za svoje vojake v času pandemije kuge blizu Rima. V botanični literaturi zasledimo, da beseda Karlina izvira iz besede carduncolos (pomanjševalnica za cardo - greben) kar jo povezuje z Karlom V - Španskim kraljem. V srednjem veku so jo uporabljali za napoved vremena. Zunanji listi cvetov se s prihodom dežja zaprejo in se odprejo ob lepem vremenu. Veliko rastlin vrste Karlina (predvsem Carlina gummifera) vsebujejo akridično smolo v kateri se nahaja največ zdravilnih snovi. Korenine se uporablja za pripravo prevretkov, ki imajo diaforetične lastnosti (boljše dihanje kože in pospeševanje prebave).

ANGELIKA - Angelika Officinalis, je travna trajna ali enoletna rastlina, ki raste do 2 metra visoko, razširjena na severovzhodu Evrope, pripada družini Apiaceae, vsebuje snovi kot so kumarin, tanine, smole, aromatske kisline, grenke in sladke snovi. Aroma angelike je zelo prepoznavna in močna (derivat pentadekanoične kisline), kiselkasto pikantnega okusa, zaradi katerega je angelika najbolj priljubljena pri proizvodnji slaščic in pri proizvodnji likerjev. Čajna skodelica napitka iz angelike, popita pred obrokom stimulira apetit, po obroku pa pomaga pri prebavi. Uporabni so vsi deli rastline; korenine, semena, steblo in listi. Uporablja se proti menstrualnim bolečinam in glavobolu. Kot kopel jo uporabljamo za blaženje bolečin v mišicah, revmatske in nevralgične bolečine. Poparek iz semen je odličen obkladek za utrujene oči, uporablja se ga tudi kot čistilo za kožo, enako tudi poparek iz korenin. Sveže liste se uporablja kot dišavo v kompotih, za pripravo rib in za aromatizacijo svežih sirov. Steblo, kateremu odstranimo zunanjo grenko lupino, pravtako uporabljamo kot dišavo pri pripravi marmelad ali kompotov. Korenina angelike in brinjeve jagode sta glavni sestavini gina. V preteklosti so jo uporabljali kot univerzalno zdravilo. Korenine Angelike, namočene v kisu so v srednjem veku veljale za preventivo pred kugo. Stara ustna izročila govorijo, da je uporabo Angelike nekemu menihu razkril angel, zato se imenuje Angelika.

INGVER - Zingiber Officinale je travnata rastlina družine Zingiberaceae (ista družina kot pri Kardamomu), ki izvira iz daljnega vzhoda. Korenina rastline vsebuje aktivne principe kot so: eterično olje (vsebuje največ količine zingiberena ) nato gingerole in shogaole (ki imajo oster okus), smole in sluz. Iste sestavine le v manjši količini najdemo tudi v lesu ingverja. Uporablja se kot prehrambeni konzervans, ker ojača okus jedi. Prah posušenih ingverjevih korenin se uporablja kot začimbo pri pripravi hrane, likerjev in napitkov. V japonski kuhinji ga uporabljajo v obliki karamela skupaj s sashimijem. V indonezijski kuhinji pa za pripravo juh in omak. Ameriška FDA ga je uvrstila na listo zdravilnih rastlin. Ingverjeva korenina ima antiemetične lastnosti, to je proti bruhanju, pospeši prebavo in zmanjša napenjanje v trebuhu, zato se pogosto uporablja pri slabi prebavi in črevesnih krčih. Ingver pospeši izločanje žolča, periferno prekrvavitev in preprečuje vnetja, zmanjša bolečine v sklepih, ima antioksidantne in antikoagulantne lastnosti ter zmanjša holesterol. Novejše raziskave na miših so pokazale, da bi se ingver lahko uporabljal tudi pri zdravljenju diabetesa. Ingver je zelo učinkovit tudi pri driski, zaradi vsebnosti zingerona ter proti slabostim povzročenim z vožnjo v avtomobilu, na morju ali zaradi kemoterapije pri rakavih bolnikih. Tradicionalna medicina ga uporablja kot čaj za prehlad. Tri ali štiri liste bazilike z nekaj koščki ingverja na prazen želodec je zelo učinkovito sredstvo za zaprt nos, kašelj in prehlad.

ŽAFRAN - Crocus sativus pripada družini Iridaceae. Beseda žafran izvira iz latinske besede ''safranum'', ki pa izvira iz arabske besede za'faran ali asfar, ki pomeni rumeno. Za dišavo se uporablja notranjost cveta, ki ima stigme obarvane rdeče. Dišava vsebuje veliko karotenoidov kot so zeaxantin, likopen in mnogo alfa-beta karotenov, ki so naravni avni sestavini gina. V preteklosti so jo uporabljali kot univerzalno zdravilo.

antioksidanti. Zlato rumeno barvo mu daje snov, ki se imenuje alfa-kročina. Poleg tega vsebuje še vitamin A, B1 in B2. V preteklosti so ga uporabljali zaradi njegovega delovanja proti krčem, bolečinam, ker pomirjevalno deluje. Pospeši prebavo s tem, da poveča izločanje prebavnih sokov. Kitajska medicina in današnja fitoterapija ga uporabljata zaradi njegovih proti toksičnih lastnostih. V tradicionalni indijski medicini ga uporabljajo za boljšo prebavo in preprečevanje črevesnih infekcij. V grški mitologiji, je bil poznan kot afrozidiak, saj stimulativno deluje na izločanje hormonov nadledvične žleze (adrenalin in kortizol). Žafran se danes uporablja v prehranski industriji in v kulinariki kot dišava ali barvilo predvsem za riževe jedi, morske sadeže, piščančje, zajčje in telečje meso ter tudi za pripravo piškotov, krem in sladoledov.

KARDAMOM - Elettaria cardamomum je tretja najbolj priljubljena dišava, takoj za žafranom in vaniljo. Pripada družini Zingiberaceae ( družina ingverja), raste med Indijo in Malezijo. Njegov sadež je zelene barve, podoben kapsuli, z mnogimi majhnimi semeni, rjavo-črne barve. Ta semena predstavljajo dišavo, ker pa zelo hitro izgubijo dišavne lastnosti se na trgu dobi cel sadež kardamoma. Arabci ga uporabljajo za pripravo turške kave in čaja, na srednjem vzhodu, Turčiji in Indiji pa ga uporabljajo kot dišavo za pripravo sladic in mešanico dišav. V Indiji ga uporabljajo za odišavljanje riža, na Kitajskem za pripravo praženega mesa, v Vietnamu pa za enolončnice.

Zeleni kardamom uporabljajo tudi v medicini; tradicionalna indijska medicina za zdravljenje zob in dlesni, za obolenja v grlu, vnetja v pljučih, pri zdravljenju tuberkuloze, vnetja vek in za prebavne motnje, ter kot protistrup. Poleg zelenega kardamoma obstaja še črni, ki pa ga uporabljata tradicionalna indijska in kitajska medicina za bolečine v želodcu, za zaprtje, za slabo prebavo in za druge prebavne probleme.

ROŽMARIN - Rosmarinus Officinalis je grm, ki pripada družini Lamiaceae. Ime izvira iz latinskih besed Ros (rosa) in maris (od morja). Uporablja se kot dišava v kulinariki in v proizvodnji suhomesnih proizvodov. V kozmetični industriji se uporablja v šamponih za jačanje barve las, v losjonih kot sredstvo proti razširjenim poram, v mazilih pa je za jačanje tonusa kože. Eterično olje pridobljeno iz listov se uporablja v industriji parfumov za pripravo kolonjske vode. Zaradi močnega vonja je primeren odganjalec žuželk in dišava za prostor. Vejice in listi, ki jih oberemo od maja do julija, ter posušimo v senci, so osnova za izdelavo tinkture, ki stimulira apetit in prebavo, deluje proti napenjanju, ima poživljajoč učinek na živčevje, ter na jetra in žolč. Za zunanjo uporabo se uporablja vinski macerat, ki je primeren kot antireumatik, medtem, ko alkoholni macerat poveča prekrvavitev in je primeren za masažo lasišča, poleg tega ima analgetične lastnosti zato je primeren za revmatske bolezni in artrozo. Poparek listov in vejic se uporabla za izpiranje ust, za čiščenje in celjenje ran ali kot antinevralgičen in antirevmatičen obkladek. Če se rožmarin doda kopeli, poživi, očisti in tonificira kožo. Cvetovi pobrani od maja do avgusta imajo podobne lastnosti kot listi. Poparek cvetov se uporablja zunanje za celjenje ran. Farmakološko se uporablja eterično olje rožmarina in sicer; za izboljšanje prebave, kot antiseptik, stimulator razpoloženja proti depresiji.

SLADKI LES - Glycyrrhiza glabra je trajni grm visok do 2 metra in pripada družini Leguminoze. Raste v Evropi, Aziji, Avstraliji in Ameriki. Pri sladkem lesu se uporabljajo korenine, rastline stare od 3-5 let, pobrane v jeseni in posušene. Poznali so ga že v starem Egiptu, Asiriji, na Kitajskem in stari grški medicini. V XV stoletju so ga dominikanski menihi pripeljali v Evropo. Na Kitajskem se sladki les uporablja že 5000 let, saj ga zdravniki pripisujejo kot blažilno sredstvo za kašelj, pri motnjah jeter in pri zastrupitvah s hrano. V kitajski kuhinji pa ga uporabljajo za pripravo sladic, bombonov in čajev. Ljudska tradicija pripisuje korenini sladkega lesa farmakološke lastnosti, kot so, uporaba pri prebavnih motnjah, npr. pri želodčni rani, kot antiflogistik proti vnetjem in kot zaščitno sredstvo za mukoze. Sveže uporabljeni listi celijo rane, imajo antibakterično lastnost. Sladki les je osvežilen in blažilen, kot ekspektorant pri kašlju ter kortikostimulant. Na trgu se dobi korenino sladkega lesa za žvečenje, v koščkih za pripravo čajev in v konfetih z ekstraktom čistega sladkega lesa, v prahu ali kot sok uporabljen kot sladilo in za izboljšanje okusov v farmacevtski industriji. Aktivna sestavina sladkega lesa je gličirizin, ki deluje proti vnetjem in kot antiviralno sredstvo. Sladkejši od saharoze. Moderne raziskave mu skušajo dodeliti nove terapevtske lastnosti kot so: terapija proti želodčni rani, pri kronični bolezni jeter in kot preventiva pri autoimunskih boleznih. V sladkem lesu se nahaja tudi steroid, ki uravnovesi hormonsko izločanje in zmanjša preveliko produkcijo estrogena, deluje z podobnim hormonskim učinekom kot estrogen.

MUŠKATNI OREŠČEK - Myristica fragrans je zimzeleno drevo, ki zraste do 20 metrov visoko, originalno iz otokov Molucche (Indonezija). Danes ga pridelujejo v intertropičnem predelu. Muškatni orešek je seme brez zunanje lupine, katera se imenuje macis. Zaradi njegovih antiseptičnih lastnosti je bil v začetku 700 let uporabljen kot zdravilo za 100 bolezni, saj zmanjša slabost in bruhanje, medtem, ko njegovo maslo, za zunanjo uporabo, je učinkovito za revmatska in nevralgična obolenja. Nekoč je bil uporabljen kot splovilo, saj velike količine muškatnega oreška zmanjšajo produkcijo prostaglandin in zato učinkujejo na rast zarodka. Njegove sestavine so: miristicin, elemicin, safrol in miristična kislina, ki so podobne noradrenalini ali sintetičnim amfetaminom, zaradi tega, okoli leta 900 je bil poimenovan droga revežev. Če se jo uporabljena v veliki količini (5g), povzroči učinek podoben noradrenalini. Danes je veliko uporabljeno kot dišava v kulinariki, pri pripravi sladic, pudingov, krem, jedi iz krompirja in kuhane zelenjave.

MACIS - je lupina moškatnega oreška.Ima svetlo rdečo barvo pri svežem sadežu, ko pa se posuši ima oranžno barvo. Macis ima bolj blažen okus kot muškatni orešek. V kulinariki je uporabljen kot barvilo rumene ali oranžne barve, podobno žafranu, za pripravo slanih jedi, je sestavina mešanice dišav (npr. curry). Najde se ga v dišavnih kisih kot konzervans zelenjave. Zelo dober je v sirovih omakah in odličen sveže riban.

CIMET - Cinnamomum zeylanikum, zimzeleno drevo, visoko od 10-15 m in pripada družini Lauraceae. Rastlina je originalna iz Sri Lanke in dišava iz nje pridobljena pa najbolj cenjena in dragocena. Cimet je poznan že iz davnih časov, opisan je v Starem pismu, v starem Egiptu je bil uporabljen za balzamiranje in poznan v grškem in latinskem svetu. V Srednjem veku, sredi leta 1600, so ga Holandci prinesli k nam v zahod in so s časom postali njegovi največji evropski uvozniki. Dišavo se pridobiva iz debla in vejic, katerim se odstrani zunanjo lupino in po določeni obdelavi se pridobi klasično obliko majhnega pergamenta lešnikove barve. V zahodni tradiciji se cimet uporablja za pripravo sadnih sladic, predvsem iz jabolk, v pripravi čokolade, bombonov, kot aroma v kremah, v stepeni smetani, v sladoledih in raznih likerjih. V vzhodni tradiciji pa je uporabljen tudi za pripravo slanih jedi, kot so mesnate jedi in pri pripravi prekajenega mesa. Bodisi na vzhodu kot na zahodu je priljubljen kot dišava za čaje. Vsebuje tanine, cinamično kislino, eterično olje, eugenol (več kot 50 aromatskih in terpeničnih sestavin), kafro. Kot zdravstveno sredstvo v ljudski tradiciji je bil uporabljen za prehlad in kot antibakterično antiseptično sredstvo. Danes pa so mu znanstvene raziskave dodelile dodatne lastnosti, kot je ta, da zmanjšanja holesterol in trigliceride v krvi in naj bi bil tako primeren za olajšati probleme patologije visokega pritiska. Poleg tega deluje z antiseptičnim učinkom na dihala. Ayurvedična in kitajska medicina ga uporabljata za menstrualne probleme, za vročino, pri nekaterih prebavnih motnjah in težavah povezanih z mrzlim vremenom, ker ima učinek da segreje telo. Poznano je tudi eterično olje cimeta, rjavkasto rumene barve, ki se ga pridobi z destilacijo macerata v morski vodi, bolj uporabljenega kot zdravilno sredstvo kot pa dišava. Eterično olje cimeta ima močan učinek proti glivicam. Če se ga uporablja zunanje pa poveča periferično prekrvavitev kože.

KLINČKI - Eugenia caryophyllata, poznana tudi kot Syzygium aromaticus je zimzeleno drevo visoko 10-15 metrov družine Myrtaceae, ki raste spontano v Molucche, otokih Reunion, Antilah, Madagaskarju in Indoneziji. Klinčki so obrani in posušeni cvetni popki. Največ ga pridelajo v Zanzibarju, Indoneziji in Madagaskarju. Uporaba klinčkov je zelo razširjena v celem vzhodu. Na Kitajskem so bili uporabljeni že dolgih 2200 let, kot sestavina za parfume in kot zdravilno sredstvo. Arheološke najdbe so pokazale obstoj te dišave v Siriji že v XVIII stoletju pred Kristusom. Dišava je v zahod prihajala z raznimi karavanami po poti kadila. V Evropi so jo spoznali v Srednjem veku po zaslugi Portugalcev, ki so prihajali iz vzhodnega Timorja in so dišavo v letih 1500 direktno uvažali v Evropo. Holandci pa so dobili odličen vir dišave na otoku Zanzibar in na Maldivah in so s časom postali poleg cimeta, najvažnejši Evropski uvozniki teh dveh zelo priljubljenih in dragocenih dišav. Holandci in Belgijci so pridobili iz klinčkov eterično olje, zelo priljubljena sestavina v kozmetiki, ki je zelo cvetela v teh državah. Klinčki so uporabljeni za pripravo sadnih sladic predvsem iz jabolk, sladkega kruha, piškotov, krem, in polnila, likerjev in aromatičnega vina, kot je vino brule' priljubljeno na severu Italije. Uporabljeni so tudi za pripravo slanih jedi, npr. za divjačino, za praženo meso, kokošjo juho in včasih za pripravo dozorelih sirov. Dobri so z nekaterimi sladkimi zelenjavnimi jedmi, kot so čebule in čebulice ter korenje. Večkrat so uporabljeni za armatizicijo čajev. Uporabljeni so v kozmetiki in v pot-pourriju, kot naravni dezodorant prostorov. V omaro za obleke se postavi pomarančo v katero se zabode klinčke, kot sredstvo proti moljem, namesto kafre in drugih kemijskih snovi.

ŽAJBELJ - Salvia officinalis, majhen zimzelen grm, ena od približno 1000 vrst rastlin, ki pripadajo sorti Salvie. Rimljani so dodelili ime salvia, ki ima isto korenino glagola ''salvare'' (rešiti) in besede ''salus'' (rešitev ali tudi zdravje). Žajbelj je originalen iz morskega predela Mediterana. Od Egipčanov do srednjeveške farmakopeje je bil žajbelj zelo cenjen in Lineo mu je dodal ime officinalis, saj ima antiseptične lastnosti, pospeši prebavo in umirja. Že v davnih časih je poznan, da ozdravi prekomerno potenje, s tem, da se pripravi poparek žajblja in se z njim treplja zaželen predel telesa. Utrdi dlesni zato je priporočljiv za zobno malto.Izvleček žajblja je odlično sredstvo za fiksacijo parfumov.